Brki kalijevega sulfata

Kalijevo gnojilo je pri nas najpogostejše gnojilo. Ali veste, katere vrste gnojil obstajajo? Kalijev klorid, kalijev nitrat, kalijev sulfat, kalijev dihidrogenfosfat in lesni pepel so zelo dobra kalijeva gnojila. V sadovnjakih se najpogosteje uporablja kalijev sulfat. Je vodotopen, ima visoko stopnjo izkoristka in ima zmerno ceno. Lahko doda barvo širjenju sadja in izboljša kakovost.

En hektar sadovnjaka porabi približno 150 kilogramov na leto. Lahko se zakoplje, oddaja ali kaplja. Način uporabe je prilagodljiv in priročen. Kakovosten kalijev sulfat se lahko uporablja tudi za foliarno škropljenje. Ima očitne učinke na širjenje in pokanje plodov in je tudi zelo stroškovno učinkovit. Vendar je treba paziti na čas in koncentracijo uporabe. Kalijev sulfat ima številne prednosti in ga je treba uporabljati znanstveno.

Prekomerna ali pogosta uporaba bo povzročila tudi zakisanje tal, kar bo povzročilo zastrupitev pridelkov z manganom ali črnjenje in gnitje korenin. Zato je treba dolgotrajno uporabo kalijevega sulfata kombinirati z nekaterimi organskimi gnojili, alkalnimi gnojili, apnom in drugimi gnojili za zakisanje. Najbolje ga je uporabljati v kolobarju z drugimi kalijevimi gnojili, da bo prehrana bolj celovita.

Prvič, obstajata dve glavni kategoriji kalijevih gnojil, ena so kalijeva gnojila z enim elementom, druga pa sestavljena gnojila, ki vsebujejo kalij. Običajna enoelementna kalijeva gnojila vključujejo kalijev klorid, kalijev sulfat in kalijev silikat. Kalijev klorid: razdeljen po izvoru, obstajata dve vrsti: rdeči in beli; videz je razdeljen na blok, prah in nepravilna zrnca; vsebnost kalijevega oksida (izražena kot K2O %) je običajno 60 % za uvožene izdelke in 57 % ali 60 % za domače izdelke. Kalijev sulfat: običajno beli kristalinični delci ali prah. Nekateri izdelki so rahlo pestri zaradi nečistoč. Domači kalijev sulfat vključuje tiste, proizvedene v Lop Nur ali na Tajvanu, ki običajno vsebujejo 50 % K2O, in tiste, proizvedene v Nemčiji, 54 %. Kalijev silikat: temno siv prah, industrijski stranski proizvod, vsebnost je mogoče potrditi samo s testiranjem, na splošno je K2O 10 % do 14 % in je alkalen. Običajna sestavljena gnojila, ki vsebujejo kalij, vsebnost kalija v trikomponentnih sestavljenih gnojilih je razvidna iz embalažne vrečke: N-P2O5-K2O. Binarno sestavljeno gnojilo - kalijev nitrat: beli kristalinični delci, redko vidni na trgu. Drugič, zelo zapleteno je razločiti pristnost kalijevih gnojil in to je treba na koncu rešiti s testiranjem. Preprosta metoda identifikacije kalijevega gnojila, predstavljena tukaj, je le kvalitativna metoda identifikacije, ki ne more identificirati vsebnosti kalija in ima omejen učinek. Ena je metoda sežiganja železne pločevine: na razbeljeno železno pločevino položite nekaj delcev gnojila (velikih ali majhnih) in jih zažgite. Tista, ki se ne topijo, nimajo vonja in se pri segrevanju odbijajo, lahko v grobem opredelimo kot kalijeva gnojila. Če je železna pločevina nagnjena tako, da se delci gnojila neposredno sežgejo pri visoki temperaturi, se bodo pojavili barvni plameni. Zlati in sijoči plameni so natrij, svetlo rumeni s plameni sivke pa kalij. Obstaja tudi vrsta kalijevega gnojila v prahu, ki je lahko opečnato rdeče, svetlo rdeče ali belo. Metoda identifikacije je tudi žganje na železni pločevini. Kalijeva gnojila so netopna in brez vonja; medtem ko so fosfatna gnojila svetlo siva in čeprav so tudi netopna, imajo vonj. Dodatno pojasnilo: Če se delci gnojila na železni pločevini stopijo po visoki temperaturi in se pojavi gost dim, so tisti z vonjem po amonijaku amonijeva dušikova gnojila, tisti, ki se samo topijo brez vonja po amonijaku, pa so lahko nitrati; če se delci gnojila na železni pločevini ne stopijo ali poskočijo, ampak imajo kisel vonj ali vonj po kosteh, so morda fosfatna gnojila. Druga metoda je potopiti nasičeno raztopino kalijevega gnojila na žični obroč, jo zažgati na visokotemperaturnem plamenu in opazovati barvo plamena, vendar je težko razlikovati barvi plamena kalija in natrija. Če pa na trgu naletite na slabša kalijeva gnojila izven rutine, kot so majhni koščki ali prah kalijevega glinenca, ki ni bil prečiščen, lahko vsebnost topnega kalija določite samo s kemično analizo. Sama metoda zgorevanja je lahko le kvalitativna, ne kvantitativna, torej lahko loči samo resnično in lažno, ne pa višjega in manjvrednega. Zato naj se kmetje, ko se odločijo za nakup gnojil, obrnejo na običajna prodajna mesta, da ne bodo prevarani.

Kalijev sulfat je pogosta anorganska sol s kemijsko formulo K2SO4. Na njegovo topnost vplivajo številni dejavniki, kot so temperatura, tlak in interakcije topljencev.

Topnost je tesno povezana s temperaturo. Na splošno se z zvišanjem temperature poveča tudi topnost kalijevega sulfata. Po literaturnih podatkih je pri sobni temperaturi (približno 25) topnost kalijevega sulfata približno 11,5 gramov na 100 mililitrov vode. Ko se temperatura dvigne na 100 stopinj Celzija, je topnost približno 110 gramov na 100 mililitrov vode. Vidimo lahko, da je topnost kalijevega sulfata pri visoki temperaturi veliko večja kot pri sobni temperaturi.

Ker je kalijev sulfat ionska spojina, bo pri raztapljanju v vodi razpadel v ionski obliki K+ in SO4-2. Ta proces disociacije ionov je endotermičen. Zato je topnost povezana tudi z interakcijami topljencev. Zaradi te lastnosti se lahko kalijev sulfat uporablja kot sredstvo za odstranjevanje ledu, saj absorbira toploto v procesu združevanja z ledom, znižuje tališče ledu in pospešuje taljenje.

Lastnosti topila bodo vplivale tudi na topnost kalijevega sulfata. Če na primer kot topilo uporabimo vodo z amoniakom, lahko kalijev sulfat reagira z vodo z amoniakom in tvori amonijev sulfat. Zato je topnost kalijevega sulfata odvisna tudi od sestave topila.

Topnost kalijevega sulfata je najbolj povezana s temperaturo. Z zvišanjem temperature se poveča tudi topnost. Hkrati bodo imeli tudi drugi dejavniki, kot so lastnosti topila, določen vpliv na njegovo topnost. Zaradi visoke topnosti kalijevega sulfata se široko uporablja na številnih področjih, kot so kmetijstvo, kemična industrija itd.